Slapovi po Viktorijino

Lahko bi rekla, da ga ni turista v Zambiji, ki si ne bi ogledal tudi znamenitih Viktorijinih slapov. Zakaj? Saj so eno od sedmih čudes sveta!

No, midva sva bila v Zambiji več kot 8 mesecev, ko smo se prejšni teden le odpravili na 6-dnevni izlet v Livingstone oz. Viktorijini slapovi.

Vožnja iz glavnega mesta je sicer dolga, cesta pa tako tako. So zelo lepo odseki, so pa tudi kilometri lukenj v asfaltu, kjer deluje, da voziš bolj slalom kot kaj drugega. Sredi poti se ustavimo na enem od checkpointov – točk, kjer policija ustavlja voznike ter pregleduje, če ni kaj sumljivega. No, ta točka je bila drugačna od drugih. Pred našim avtom vidim, kako policaj nagovori potnike in vsi na enkrat vstanejo iz avtomobila, brez besed. Čudim se, malo me že prime adrenalin, nakar vidim, da eden za drugim pristopijo do soda vode z manjšo pipo in si umijejo roke. Samo z vodo, brez mila. Nato se odpravijo v avto in odpeljejo naprej. Nič nama ni bilo jasno. Nam zapovejo enako. Izkaže se, da med govedom v regiji razhaja posebna bolezen, zato vse prišleke razkužijo z posebnim “zdravilom”. Nam sicer bolezen ne škodi, škodi pa govedu. Baje smo imeli srečo, saj je bilo še teden dni nazaj na poti več teh “umivalnikov”.

Viktorijini slapovi so res pravo čudo in zagotovo vredni obiska. Raztegajo se na 1,4 km široko na reki Zambezi ter imajo višino do 108 m. Voda tako veličastno pada v globino in se ob tem razprši, da se vodni oblak “kadi” tudi do 100m nad površje reke. Zato so slapove davni domačini poimenovali “Mosi-oa-Tunya” – dim, ki grmi.

IMG_20190712_092035
Viktorijini slapovi v soju mavrice in vodnega oblaka
IMG_20190712_095512
Ob robu je lepo urejena pot
IMG_20190709_112603
Pavijani se prav radi nastavijo fotografom
IMG_20190712_102007
En izmed lepših pogledov za naju

Ker so na tem koncu planeta sušne in deževne dobe, količina vode precej varira skozi leto. Mi smo glavno obdobje vode zamudili, a sva po eni strani za to vesela, saj se ob prevelikem pršcu slapovi ne vidijo najbolje in zato sami razgledi niso tako veličasni. Po slapovih se reka namreč peni v čudovito ozko dolino, ki tvori zavoje – deluje kakor grand canyon.

IMG_20190712_100429
Vidnost slapov ob večjem pršcu

V dolino smo se tudi spustili na najbolj znameniti točki, ki se imenuje “lonec, ki vre”. Moč vode namreč v ovinkih reke povzroča konstantno penjene vode in tvorbo vrtincev. Obenem pa je zelo posebno tudi rastje na dnu, kjer pršec slapov prevladuje skozi dobršni del leta. Zaradi velike vlage je izjemno gosto in eksotično, občutek imaš, da si v džungli. Ob potki navzdol teče tudi malo večji potok. Ob njem nam je vodič pokazal tudi manjšega krokodila, ležečega na hlodu. Nisva čisto prepričana, če je bil ta pravi, ker je čisto možno, da nastavijo umetnega krokodila, ga kažejo turistom, potem pa za to pričakujejo plačilo. Kdo bi vedel…

IMG_20190710_131640
Eksotična pot do “Boiling pot”

 

IMG_20190710_125710
Na poti srečaš tudi “zaposlene” predrzne pavijane

Malo bolje si lahko okolico predstavljate ob ogledu slik.
Skratka, lepe stvari. Kraj je leta 1855 kot prvi evropejec videl Anglež dr. David Livingstone, eden najbolj znanih svetovnih raziskovalcev in misijonarjev. Že leta 1905 so povezali robova doline (čisto blizu slapov) s postavitvijo železniškega mostu, ki je bil del nedokončane transafriške ceste sever-jug iz Kaira (Egipta) do Cape Towna (Južna Afrika). Most so postavili Angleži (do 1964 tukajšna kolonialna oblast) in še vedno funkcionira. Vendar ne v polnem obsegu. Na njem lahko hkrati pelje samo en tovornjak, da ne bi ogrozili mostu. Ko si namreč na njem, lahko začutiš, kako se ob prečkanju tovornjaka vse precej zatrese. Res kar malo scary! In od tam skačejo tudi bungee jumping. Je zelo visok, preveč za najin okus. Poleg tega pa lokalni varnostni kontroli vseeno malo manj zaupava. Je pa vseeno lep razgled iz mostu, ki vodi čez mejno reko Zambezi v sosednjo državo Zimbabwe.

IMG_20190710_125817
Most, ki povezuje Zambijo in Zimbabwe
IMG_20190710_161850
Pogled iz mostu

Na splošno lahko rečeva, da med turisti prevladujejo Američani, zato so tudi cene njim prilagojene. Nič kaj afriške. Če bi slapove želeli obiskati z letalom, se kar pripravite, da še enkrat toliko zapravite na kraju samem. Mi smo imeli srečo, saj so nam nastanitev nudili pri Stankovih indijskih prijateljih, s katerimi so dolga leta sodelovali v času njegove gradnje bolnišnice v Nangomi (tja še vedno večkrat letno hodijo študentske medicinske odprave iz Ljubljane). Poleg tega pa imava le težko priborjeno delovno dovoljenje, kar nama omogoča zambijske cene. Naj dam primerjavo: če je vstopnina za tujce npr. 20 evrov, je za domačine slab evro.

Na splošno je kraj izjemno turističen, in še posebej vse aktivnosti, ki jih nudijo obiskovalcem. Resno ugotavljava, da pri svojem izletu pravzaprav nimajo prav ničesar s pristno Zambijo, pristno Afriko, saj je vse tako prilagojeno. Afričani, ki jih spoznajo v turizmu, še zdaleč niso takšni, kot so na resničnih vaseh. Če torej potujemo tudi zaradi spoznavanja kulture, je včasih boljše iti iz cone turističnega udobja v stik s konkretnim svetom ljudi, saj nam omogoča pravi vpogled in ne le odsev.

IMG_20190709_104259
Selfie s slapovi mora bit!

Skratka, lepo smo se imeli, kaj več naj pa povejo še slike. Zagotovo bodo tudi slapovi zaznamovali lepoto spomina na najino delovanje tukaj. Človek ne vidi vsak dan tak čudež stvarstva!

 

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s