Slapovi po Viktorijino

Lahko bi rekla, da ga ni turista v Zambiji, ki si ne bi ogledal tudi znamenitih Viktorijinih slapov. Zakaj? Saj so eno od sedmih čudes sveta!

No, midva sva bila v Zambiji več kot 8 mesecev, ko smo se prejšni teden le odpravili na 6-dnevni izlet v Livingstone oz. Viktorijini slapovi.

Vožnja iz glavnega mesta je sicer dolga, cesta pa tako tako. So zelo lepo odseki, so pa tudi kilometri lukenj v asfaltu, kjer deluje, da voziš bolj slalom kot kaj drugega. Sredi poti se ustavimo na enem od checkpointov – točk, kjer policija ustavlja voznike ter pregleduje, če ni kaj sumljivega. No, ta točka je bila drugačna od drugih. Pred našim avtom vidim, kako policaj nagovori potnike in vsi na enkrat vstanejo iz avtomobila, brez besed. Čudim se, malo me že prime adrenalin, nakar vidim, da eden za drugim pristopijo do soda vode z manjšo pipo in si umijejo roke. Samo z vodo, brez mila. Nato se odpravijo v avto in odpeljejo naprej. Nič nama ni bilo jasno. Nam zapovejo enako. Izkaže se, da med govedom v regiji razhaja posebna bolezen, zato vse prišleke razkužijo z posebnim “zdravilom”. Nam sicer bolezen ne škodi, škodi pa govedu. Baje smo imeli srečo, saj je bilo še teden dni nazaj na poti več teh “umivalnikov”.

Viktorijini slapovi so res pravo čudo in zagotovo vredni obiska. Raztegajo se na 1,4 km široko na reki Zambezi ter imajo višino do 108 m. Voda tako veličastno pada v globino in se ob tem razprši, da se vodni oblak “kadi” tudi do 100m nad površje reke. Zato so slapove davni domačini poimenovali “Mosi-oa-Tunya” – dim, ki grmi.

IMG_20190712_092035
Viktorijini slapovi v soju mavrice in vodnega oblaka
IMG_20190712_095512
Ob robu je lepo urejena pot
IMG_20190709_112603
Pavijani se prav radi nastavijo fotografom
IMG_20190712_102007
En izmed lepših pogledov za naju

Ker so na tem koncu planeta sušne in deževne dobe, količina vode precej varira skozi leto. Mi smo glavno obdobje vode zamudili, a sva po eni strani za to vesela, saj se ob prevelikem pršcu slapovi ne vidijo najbolje in zato sami razgledi niso tako veličasni. Po slapovih se reka namreč peni v čudovito ozko dolino, ki tvori zavoje – deluje kakor grand canyon.

IMG_20190712_100429
Vidnost slapov ob večjem pršcu

V dolino smo se tudi spustili na najbolj znameniti točki, ki se imenuje “lonec, ki vre”. Moč vode namreč v ovinkih reke povzroča konstantno penjene vode in tvorbo vrtincev. Obenem pa je zelo posebno tudi rastje na dnu, kjer pršec slapov prevladuje skozi dobršni del leta. Zaradi velike vlage je izjemno gosto in eksotično, občutek imaš, da si v džungli. Ob potki navzdol teče tudi malo večji potok. Ob njem nam je vodič pokazal tudi manjšega krokodila, ležečega na hlodu. Nisva čisto prepričana, če je bil ta pravi, ker je čisto možno, da nastavijo umetnega krokodila, ga kažejo turistom, potem pa za to pričakujejo plačilo. Kdo bi vedel…

IMG_20190710_131640
Eksotična pot do “Boiling pot”

 

IMG_20190710_125710
Na poti srečaš tudi “zaposlene” predrzne pavijane

Malo bolje si lahko okolico predstavljate ob ogledu slik.
Skratka, lepe stvari. Kraj je leta 1855 kot prvi evropejec videl Anglež dr. David Livingstone, eden najbolj znanih svetovnih raziskovalcev in misijonarjev. Že leta 1905 so povezali robova doline (čisto blizu slapov) s postavitvijo železniškega mostu, ki je bil del nedokončane transafriške ceste sever-jug iz Kaira (Egipta) do Cape Towna (Južna Afrika). Most so postavili Angleži (do 1964 tukajšna kolonialna oblast) in še vedno funkcionira. Vendar ne v polnem obsegu. Na njem lahko hkrati pelje samo en tovornjak, da ne bi ogrozili mostu. Ko si namreč na njem, lahko začutiš, kako se ob prečkanju tovornjaka vse precej zatrese. Res kar malo scary! In od tam skačejo tudi bungee jumping. Je zelo visok, preveč za najin okus. Poleg tega pa lokalni varnostni kontroli vseeno malo manj zaupava. Je pa vseeno lep razgled iz mostu, ki vodi čez mejno reko Zambezi v sosednjo državo Zimbabwe.

IMG_20190710_125817
Most, ki povezuje Zambijo in Zimbabwe
IMG_20190710_161850
Pogled iz mostu

Na splošno lahko rečeva, da med turisti prevladujejo Američani, zato so tudi cene njim prilagojene. Nič kaj afriške. Če bi slapove želeli obiskati z letalom, se kar pripravite, da še enkrat toliko zapravite na kraju samem. Mi smo imeli srečo, saj so nam nastanitev nudili pri Stankovih indijskih prijateljih, s katerimi so dolga leta sodelovali v času njegove gradnje bolnišnice v Nangomi (tja še vedno večkrat letno hodijo študentske medicinske odprave iz Ljubljane). Poleg tega pa imava le težko priborjeno delovno dovoljenje, kar nama omogoča zambijske cene. Naj dam primerjavo: če je vstopnina za tujce npr. 20 evrov, je za domačine slab evro.

Na splošno je kraj izjemno turističen, in še posebej vse aktivnosti, ki jih nudijo obiskovalcem. Resno ugotavljava, da pri svojem izletu pravzaprav nimajo prav ničesar s pristno Zambijo, pristno Afriko, saj je vse tako prilagojeno. Afričani, ki jih spoznajo v turizmu, še zdaleč niso takšni, kot so na resničnih vaseh. Če torej potujemo tudi zaradi spoznavanja kulture, je včasih boljše iti iz cone turističnega udobja v stik s konkretnim svetom ljudi, saj nam omogoča pravi vpogled in ne le odsev.

IMG_20190709_104259
Selfie s slapovi mora bit!

Skratka, lepo smo se imeli, kaj več naj pa povejo še slike. Zagotovo bodo tudi slapovi zaznamovali lepoto spomina na najino delovanje tukaj. Človek ne vidi vsak dan tak čudež stvarstva!

 

 

 

Advertisements

Malo za šalo, veliko za res – drugič

Šestič:
Že v prvih dneh, ko sva prišla v Zambijo, se nama je zdelo nenavadno, da daje tukajšni hišni pomočnik oprano perilo v sušilca. “Jaz bom sušila na svežem zraku, saj bo hitreje suho”, sem si mislila. Pa so nama le pojasnili. Če se perilo suši na prostem, lahko neka posebna muha nanj spusti svoja jajčeca, ki se lahko izležejo tudi pod tvojo kožo in tako dobiš ture ali pa celo podkožne črvičke. Zato je priporočljivo, da se kljub vročemu soncu vse perilo še vedno zlika. Tako mi ni preostalo drugega kot to, da vse polikam. Janez pravi, da ima tukej pravo razvajanje – v Sloveniji pač ni imel vseh majic zlikanih 🙂

Nekega dopoldneva pa se lotim likanja in ugotovim, da so se mravlje naselile v likalnik. Ko sem ga prižgala, so hitro pritekle iz majhne luknjice na pokrovčku. Ni jih bilo veliko, ni jih bilo pa malo. Nekaj sem jih ponesreči zapečatila tudi na Janezovo majico 😀

IMG_20190702_145709
Kaja v akciji

Imava pa midva srečo, saj imamo na župniji elektriko, in tako lahko likava z normalnim likalnikom. Ni pa redko, da v trgovini vidiš likalnike na oglje (star model, sveža izdelava), take kot jih pri nas lahko najdeš na kakšnem prašnem podstrešju ali med starinami.

Sedmič:
Zanimiva reč tukaj je tudi sladkorni trst. Povečini ga farme gojijo za proizvodnjo sladkorja, domačini pa predvsem za lastne potrebe. In to pomeni, za glodanje! Najprej z zobmi olupiš vrhno plast trsta (ki je še najbolj podoben bambusu), nato pa odgrizneš sredico in jo dobro prežvečiš, saj je polna sladkega soka. Nato ostanke lesa preprosto izpljuneš. Seveda na koncu vsak košček posebej – usta imaš polna majhnih lesenih delčkov.

No, midva sva bila nad tem navdušena. Naj se pohvaliva, da sva ga prvič jedla med vožnjo s petimi sopotniki na prtljažniku pick-up trucka. Oni so se seveda nama smejali, ko so pokazali, kako se ga “je”, midva pa sva uživala v vetriču, afriškem ritmu ter z malo bolečimi zobmi.

IMG_20190312_182903
Zelo izkušen “glodalec”

Osmič:
Ženske imajo večinoma obute japanke, sandale, balerinke ali pa kakšne tanjše supergice. No, naletela sva tudi na gospo, ki je imela obute plavalne čevlje! Ja, prav ste slišali. Najverjetneje dobijo kakšne donacije iz Evrope in pač ne vedo, da ti copati dobro služijo predvsem v vodi, morju. Tukaj pač niso optimalni, služijo pa vseeno.
Kot zanimivost pa naj dodava, da ima tukaj precej ljudi čevlje iz enega kosa vlite gumijaste plastike, ker so seveda taki najcenejši.

IMG_20190702_145356
Afriška kombinacija

Devetič:
Enkrat smo pri maši v podružnični cerkvi pri darovanju dobili 2 majhni ptici. Nihče pravzaprav ni vedel točno, kaj sta, a zelo hitro rasteta. Morda jih predobro hranimo. Čezdalje bolj ugotavljamo, da sta le purana. En je črn in en bel – prava družba, idealen par. Bivata s kurami in racami. Ker sta malo bolj “kul” ptici v družbi, znata tudi leteti, a na to nismo bili posebej pozorni. Dokler nista pred kratkim začeli s svojimi potepi čez ograjo na naš vrt in sta tako “na paši”. Ampak! Tako dobro jih hranimo, da (zaenkrat) vedno priletita nazaj.

IMG_20190609_164952
Naša purana

Desetič:
Na odcepu regionalne ceste, ki gre mimo mesta, se je oni dan prevrnil velik tovornjak, šlepar, ki je prevažal mamljiv tovor. Bil je poln piva! Ker so bila piva v zabojih, ga je večino preživelo. A ne za dolgo …

Novice se tudi tu hitro širijo od ust do ust in veliko prebivalcev je odšlo pasti “firbca”, oz. so pač “šli na pivo”. Seveda pa so prišli tudi policaji, ki so območje zavarovali in zaprli cesto. Ni jim pa šlo vse po načrtih, saj so ga hitro malo nazdravili. Najprej med sabo, no, nato pa še z drugimi. Ker niso želeli, da se zabava konča, so še nekaj avtov (policijskih!) s polnimi prtljažniki piva spravili na policijsko postajo. Bila je prava veselica! Zadeva je celo tako ušla izpod nadzora, da je dogodek prišel na državna TV poročila.
Naslednji dan je bila seveda policijska postaja “izjemoma” zaprta. Očitno so imeli nekaj dela z invazijo mačkov, ki so se potikali tam naokoli (;

IMG_20190422_170648
Regionalna cesta Mumbwa – Lusaka

Za tvoj rojstni dan

Več dni sem razmišljala o tem, da bi na to temo vseeno bilo prav napisati kakšen blog. Razmišljala sem vse dokler ni bil Janezov rojstni dan že pred vrati. Pa sem si rekla »Zakaj pa ne?« – saj sam kar stežka reče lepo besedo o sebi …

Janez je bil v juniju razglašen za Naj prostovoljca leta 2018 v starosti med 20 in 29 let! Kako velika potrditev!

Naj prostovoljec Janez (1)
Priznanje za Naj prostovoljca 2018
FB_IMG_1560426263462
Prijateljica Zala prevzela Janezovo priznanje in šopek

Predlagala ga je Slovenska Karitas, kjer je aktiven že 5 let, predvsem na počitnicah za otroke in mladostnike iz socialno ogroženih družin – Biseri. Poleti nas lahko opazite z barvitimi klobučki na glavi, ko se sprehajamo po Portorožu (in včasih na poti tudi kakšno na ves glas zapojemo). Prve 2 leti sva se preizkusila kot animatorja. Ja, Biseri so nama že prvo leto ukradli srce, zato so nama predstavljali smisel vsakega poletja vse do lanskega leta. Ker pa se je Janez izkazal kot odgovorna oseba, je bil zadnja 3 leta tudi en izmed 2 voditeljev v tednu. Prvo leto je bil sovoditelj celo v zadnjem tednu, ki je rezerviran za mladostnike. Z vsako izkušnjo, vsako izpovedjo, vsaka zgodbo, vsakim doživetjem, vsakim pogledom, vsakim stiskom roke … postajaš bogatejši. In Biseri so veliko pripomogli k Janezovem velikem bogastvu, ki ga nosi v srcu!

IMG-20190620-WA0005
S klobučkom na glavi na počitnicah Biserov

Vse pa se je začelo že v zibelki, ko sta mu bila starša v velik zgled z darovanjem ljubezni. Tako pripoveduje, kako je že kot majhen prepoznal, da je nekdo drug v večji potrebi kot on sam. Vsi se še posebej spominjajo, ko je denar, ki ga je dlje časa hranil za novoletne rakete, podaril revnim otrokom v Afriki, čeprav so mu rakete res veliko pomenile. In takšnih, večjih in manjših darovanj je bilo veliko.

Biseri pa niso bili edini projekt. Že v Gimnaziji Želimlje je bil deležen spodbudnega okolja za pomoč drugim, obiskovanje starostnikov, animatorstvo … Neko poletje sva prav tako del svojih počitnic darovala na Češkem, delovni tabor pod okriljem EVS (Evropska prostovoljna služba). Po končani srednji šoli je šel za 10 mesecev v Argentino, kjer je bilo tako prostovoljno delo kot učenje za življenje. Predvsem tisto, ki nam v šoli manjka – iskanje sreče, vzpostavljanje in ohranjanje odnosov, smisel življenja, notranji mir … Pomagal je pri organizaciji in izvedbi delovnega tabora Summerjob pod okriljem Mladih za zedinjen svet. Lansko leto pa sva skupaj delovala na Škofijski Karitas Maribor, kjer sva večere preživela na poti od trgovine do trgovine, pobirala donirano hrano in jo raztovorila v skladišču Karitas. Letošnja misija pa vam je zagotovo že dovolj znana!

 

IMG_20190327_093500
Uživa življenje na pick-up vozilu

Za vsakim prostovoljnim delom se skriva veliko truda. Ne le delo samo, ki je običajno res zelo prijetno, temveč že odločitev, da želiš početi nekaj zastonjskega, brez da bi pričakoval kaj v zameno. In res je, kar pravijo: »Kolikor daš, toliko dobiš!« Seveda ne v materialnih valutah, temveč v valutah, ki polnijo naša srca. Vredno je! Ne le, ker ti je povrnjeno stotero, temveč za dobro človeka in naše sobivanje. Svet bi bil lepši, če bi si pomagali in pregnali grenke poglede iz naših obrazov. Prostovoljstvo je zagotovo Janezov način življenja. Tako v večjih projektih, pa tudi v vsakdanjih dogodkih in v življenju nasplošno. Ker se zna postaviti v vlogo drugega, začuti ko nekdo potrebuje pomoč, četudi je to le v obliki majhne pozornosti, daljšega klepeta ali iskrenega nasmeha.

IMG_20190612_132334
S prijazno gospo
IMG_20190617_173838
V soju sončnega zahoda (in umazanega okna)

Nenazadnje pa kljub vsem tem ostaja zelo skromen, a vse bolj sva hvaležna za to veliko potrditev, ki je v obliki naziva Naj prostovoljec. Pomeni, da sva na pravi poti. Pomeni, da je najin trud viden. Zato sva neskončno hvaležna!

IMG_20190303_103008
Pod svojimi ljubimi palmami

Janez, tebi pa sem izjemno hvaležna, da si bil in si v najinem odnosu vedno tista gonilna sila, ki naju je spodbuja, da ne obupava in nadaljujeva z žrtvicami za druge. Morda ni vedno lahko, a je še kako vredno! Še naprej poslušaj svoje srce in sledi tej poti.

Vse najboljše!

Kaj osrečuje ljudi?

Vzpostavila sva kar nekaj prijetnih odnosov z lokalnimi ljudmi. En pa je še posebej zelo dragocen. Če se človek v odnosu počuti varnega, lahko iskreno zaupa globine srca, ne glede na to od kot prihajaš in kakšne polti si. In tako se nama je zaupal …

Imeli smo prijeten pogovor. Pravzaprav se je začel z občudovanjem njegovega razširjenega vrta, potem pa je spontano prešlo v težje teme. Seveda naju večkrat zanima, kaj ljudi tu pravzaprav osrečuje. Prišla sva seveda z najino osebno predstavo, da je človek v resnici bolj srečen, če nima na razpolago toliko materialnih dobrin. In se to po mnogih pogovorih in opazovanju življenja ljudi tudi potrdilo!

Večina ljudi živi na vaseh in se preživlja s kmetovanjem ter s prodajo svojih pridelkov. Nimajo elektrike, nimajo televizije, nimajo bele tehnike. Morda imajo le preprost telefon na tipke za kakšne nujne klice. Človek je lahko zadovoljen, če ne ve, kaj mu manjka in česa si pravzaprav ne more privoščiti. S tem jim je prihranjena skrb in občutek manjvrednosti. Takoj ko si lahko privoščijo televizijo, jim je pokazan ves “blišč” modernega sveta in se počutijo prikrajšani oz. v njih močno naraste želja, da bi imeli več.

Vseeno pa so ljudje sicer zelo skromni. Srečni so, ko je letina dobra, ko so priskrbljeni s hrano in njihovi družinski člani niso lačni. Niso prav zahtevni, zadovoljene morajo imeti le osnovne potrebe. Še dobro, da ne razmišljajo in planirajo preveč vnaprej, ker bi se že sedaj grizli zaradi letošnjega slabega deževno obdobje in posledično slaba zaloga pridelkov. Nasprotno, srečni so, ker imajo danes za jesti, ker se zavedajo, da ni in ne bo vedno tako.

IMG_20190327_103125
Nekaj osnovnih živil: koruzna moka, paradižnik, soja in olje

Poleg tega jim je seveda pomembna tudi družina, a na nek poseben način, ki ga še vedno odkrivava. Posameznik, še posebej moški, čuti svojo vrednost v skupnosti, ko ima otroke. A kljub temu je največkrat ranjena ravno družina! V njihovi kulturi je (bila) namreč razširjena poligamija in ker ima tako močne korenine, se veliko družin sooča z nezvestobo. Problem niso le moški, ki običajno to počnejo tudi (in ne samo) zaradi popivanja, temveč so tudi ženske nezveste. Tako se ob nezvestem partnerju pogosto sprašujejo, kako naprej, večkrat se zaradi tega razmakne pitje alkohola. Seveda pa ni vse tako preprosto, saj imajo tisti, ki varajo, večkrat težko zgodbo iz otroštva. Morda so bili sirote v pomanjkanju ljubezni staršev in so to praznino zapolnjevali na takšen in drugačen način. To pa je postal njihov način življenja.

IMG_20190228_180456
Vaški otroci pomagajo pri opravilih

Podobno se je pripetilo najinemu prijatelju. S svojo partnerko sta imela lep odnos, ki je obrodil sadove tudi s 3 otroki. Pa so se po 8 letih zakonskega in družinskega življenja začele pojavljati težave, saj je imela žena več ljubimcev. Poleg tega pa je naknadno izvedel, da je žena že pred njim živela z dvema. Ko sta odkrila težave, je bilo že prepozno za reševanje odnosa. Kmalu je odšla k enemu od ljubimcev in ga tako pustila samega. S tremi otroki! Kar je za moškega tu zelo težko, tudi zato, ker velja še bolj tradicionalna delitev del v zakonu. Kdo bo poskrbel za otroke, ko bo on delal (za vrtec seveda ni denarja)? Običajno so ženske pri hiši, ki poskrbijo za otroke. Na srečo ima pri sebi za pomoč nečakinjo, ki je stara 21 let in še obiskuje šolo. In otroci so sedaj že toliko stari, da obiskujejo šolo in tam preživijo večino dneva.

Na videz izgleda, da jim družina ni prava vrednota. A vseeno vidiva, kako poskrbijo en za drugega, si nudijo streho nad glavo, zavetje, skrbijo za nečake itd. In tako vidiva trdno širšo družinsko povezanost. Lahko rečeva, da jim je družina poseben ponos, a je hkrati tudi zelo ranljiva celica.

Poleg tega pa iz pogovorov razbirava, kako so ljudje povezani z Bogom. Boga čutij, živijo. Vidijo ga v vsem stvarstvu. Je njihov prijatelj, je njihov pogum, temelj zaupanja. Močno verjamejo, da človek ni ustvarjen le za nekaj let poti na tej zemlji, ampak da ga po smrti čaka novo, drugačno življenje. Ko se pogovarjava z njimi, sploh ne morejo razumeti, kako da se na našem delu sveta ljudje ne sprašujejo, kam gredo po smrti, kdo jih je poslal in podobno. Vera jim je praktično položena v zibelko, saj je preprosteje verovati, če nisi preveč izobražen in na življenje ne gledaš preveč znanstveno, ampak povsod vidiš čudež. Večkrat vidiva, kako imajo sicer skromni ljudje tako veliko srce, ki čuti, da je človek več kot le povezava materijskega tkiva. In če na vse gledaš kot dar, si res lahko zadovoljen in hvaležen v življenju. Saj na lastni koži vedo, da dobre stvari niso samoumevne.

IMG_20190420_101225
Verniki, ki čakajo na začetek sv. maše v podružnični cerkvi

Lahko zaključim z: manj je več. Manj kot imajo ljudje materialnih dobrin, več prostora imajo v srcu. Je podobno tudi pri v Sloveniji? Po najinih izkušnjah v življenju lahko rečeva, da morda le nismo tako zelo različni.

Malo za šalo, veliko za res – prvič

 

Prvič:

V sezoni lubenic je Janez večkrat prosil Mr. Fumpo, da gresta na tržnico preverit cene. To je seveda izgledalo tako, da je Janez za vogalom čakal v avtu, Fumpa pa je spraševal za ceno. Samo da vidijo belca, cena vsaj 2x naraste. In ker se zna zelo dobro pogajati, mu je uspela res dobra kupčija. Janeza le pokliče, naj pride z avtom ponj. Pa mu sprva ni bilo jasno, zakaj bi moral ponj, če je tržnica za vogalom in kupil naj bi le 3 lubenice. Vseeno pripelje, nakar mu Fumpa pokaže naj zapelje vzvratno. No, tako so začeli tovoriti lubenice v prtljažnik. Fumpa je namreč dobil 75% količinski popust, pa jih je kupil kar 23. Janezu, velikemu ljubitelju lubenic, pa so se oči kar zaiskrile. 😀

Midva sva od tega odkupila 10 lubenic. Kar je vseeno preveč! Janez jih je redno dajal v hladilnik, češ da so hladne boljše in jih vsakodnevno hrustal za dopoldansko in popoldansko malico. No, ni jih hrustal, ampak kar požiral z izgovorom: “Nikoli več ne bom jedel tako poceni lubenice!” No, pa ga je zaradi premrzlih lubenic začelo boleti grlo! Naslednji dan je že obležal brez glasu in z vročino.

Sem mislila, da je bila bolezen sama po sebi vzgojna. Pa se je hrustanje lubenic nadaljevalo takoj, ko je bilo mogoče. Zasvojenost ne pozna meja! 😛

IMG_20190429_105329
Lubenice, okrogle in debele
IMG_20181214_124318
Nasmeh do ušes

 

Drugič:
Kristjani v Zambiji dajejo velik pomen na barvo oblačil za posamezen praznik ali skupino. Najprej sva že na praznik župnije videla moške v rdečih oblekah. A to še ni bilo vse. V postnem času, natančneje na 4. postno nedeljo, je bil gospod na sliki oblečen v vijolično. Vijolična majica in vijolične hlače. Imel je celo vijoličen rožni venec okoli vratu. Kakšna usklajenost! Seveda je bila vsaka vijolična drugačnega odtenka. Mi pa smo se malo pohecali (saj smo kar dobri prijatelji) in smo ga poimenovali “the purple man“. Za njegov rojstni dan pa načrtujemo nakup vijolčnega pasa in vijolčnih čevljev, da bo lahko naslednji postni čas v popolni odpravi.

IMG_20190407_140111novo
“The purple man”

Tretjič:
S katehistom Fumpo in predsednikom župnijskega odbora se večkrat odpraviva na obisk v kakšno podružnično cerkev. Enkrat je le Fumpa med vožjo na poti pozdravil nekega moškega na kolesu. Nama pa začne o njem nekaj razlagati, a ga zaradi hrupa nisva dobro razumela (sedeli smo namreč zadaj na odprtem prtljažniku). Mislila sva, da je rekel, da se je ta moški rodil brez ušes. Po njegovi želji, da vidiva “to čudo” smo se ustavili in počakali, da nas s kolesom dohiti. Ušesa je imel, ne boste verjeli! Rodil pa se je brez las. Kako smo se nakrohotali najinemu razumevanju, še gospod, ki je šalo vseeno lahko slišal 😉 Vseeno smo ga slikali, kot da je največja znamenitost, on pa se je ponosno nastavil objektivu. No, nam je pa dan polepšal. Baje pa res nima las in ne dlak. Nama se je zdel kot vsi ostali, ki si redno brijejo glavo.

IMG_20190327_110446
Moški, ki je od rojstva brez las

IMG_20190327_110503
Z veseljem pokazal tudi svoje prevozno sredstvo

Četrtič:
Kadar sva se odpravila na potep po mestu, sama ali v družbi, sva vedno naletena na “pogumne” ljudi, ki so za nama zavpili “muzungu”. Kaj res ne vedo,da poznamo to besedo? “Muzungu” namreč pomeni belec. Včasih sva si zaželela hoditi po mestu in sama od sebe vpiti “Muzungu!!!! Muzungu!!!!”. Si predstavljate, da bi se kak črni mož sredi Sostra začel dreti “Črnc!!!! Črnc!!!!” Jap, včasih ti gre to pač malo preveč na živce 🙂

IMG_20190430_170632novo
Tržnica v Mumbwi

Petič:
Kadar obiščemo kakšno podružnično cerkev, kjer imamo mašo, naju spremljejo lot “kraljeviča”. Z nama ravnajo zelo prijazno. Vedno dobiva poseben sedež, posebno mesto. No, enkrat pa smo obiskali podružnico, ki trenutno nima prave cerkve, temveč ima cerkev na prostem. Pod krošnjami. Iz vej so naredili klopi, za župnika pa so prinesli stol in mizico. Nama so sprva ponudili “najbolj udobno vejo”. Počaščena sva se usedla in si nisva mogla predstavljati, kako jim je šele sedeti na “manj udobni veji”. Ni minilo 5 minut, ko so iz bush-a prinesli 2 fotelja. Seveda, za naju! Ker sta bila fotelja malo umazana in strgana, so ju prekrili z čipkastemi prtički. Si predstavljate, kako nerodno nama je bilo, skromna kot sva? Poleg tega pa sva sedela ob župniku, obrnjena proti ljudem. Ampak, bolje sprejeti in potrpeti pozornost, kolikor zavrniti in jih užaliti!

 

Obisk podružnice na vasi
Kjer sediva “kraljeviča”

 

Se nadaljuje …

 

Kačje prijateljice

Slišala sva, da ste bili nekateri z blogom Skrivnostni obiskovalec kar malo razočarani, saj ste pričakovali kaj večjega in kaj bolj nevarnega kot ubogo miško. Pa naj saj malo ugodiva tistim!

Kljub temu da je Mumbwa že kar dobro razvito mesto, se kače vseeno pritihotapijo v našo bližino. Predvsem si rade naredijo domek v kakšen kupu vej, v izkopani luknji, kamor mečejo odpadke, ali pa v bližnjem bushu. Predvsem v deževnem obdobju iščejo suho zavetje in silijo v hiše – v našo bližino.

Videla sva kar nekaj kač, največkrat že ubite in majhne. Naju pokličejo, kadar kakšno ubijejo – se hočejo pohvaliti mlečnima belcema 😀 No, v domačem naravnem okolju res še nisva srečala nobene. Seveda, dokler nisva prišla v Zambijo.

V župnišču so dvojna vhodna vrata. Med enimi in drugimi je manjši prostor, kjer ponavadi Stanko sprejema ljudi, plačuje delavce ipd. Pravi, da je to njegova neuradna pisarna. Meni pa se je že dvakrat zgodilo, da sem na poti iz župnišča ob robu vrat stopila čez tanko in kratko (kakih 30-40cm) nepremično kačico. Postavila se je ob rob, da je bila skoraj nevidna. Seveda, butara, ko sem jo zagledala, namesto da bi šla naprej še skozi druga vrata ven, sem se vrnila nazaj v notranjost hiše. Iz tam sem hitro poklicala kakšnega moškega. Ljudje v nepoznanih situacijah včasih prav čudno reagiramo!

Kačo potem največkrat pokončajo s kakšno dolgo palico. Tudi nekaj metel smo že zlomili. Včasih pa se pred tem na njo zlije vrelo vodo, da jo nekoliko opeče in jo tako lažje pokončaš. Predvsem je pomembno, da jo udarjaš po glavi, le tako jo onesposobiš, da bi ugriznila.

Enkrat naju je mala kačica pričakala tudi pred vrati najine hiše, ko sva se po večernem kartanju taroka vračala domov. Na hitro sva našla le zidake, ki sva jih začela metati na glavo. Potem pa je priletel delavec, ki je prenočeval v bližnji hiši in jo dokončno pokončal s palico.

No, drugo srečanje pred najino hišo je bilo prav hecno. Hitela sem v hišo nekaj iskat in sem pri tem stopila na tepih, kot običajno. Nekaj je zaškrtalo, ampak temu nisem dajala posebne pozornosti, saj sem bila v naglici. Vseeno pa mi neprijeten občutek ni dal miru in kasneje le pogledam pod tepih. Izkazalo se je, da sem stopila direkt mali kači na glavo in jo tako onesposobila. Ajaj! Od tega dne tepiha pač nimava več pred vrati zunaj, ampak kar notri. Da ne dajeva kakšni kačici skušnjavo za novo skrivališče.

Pred kratkim sva se zoper srečala z eno pred najino hišico. Ker so dnevi bolj hladni, se je v večernih urah prišla gret na beton okoli najine hiše. Pa sva jo brez strahu pokončala. In to nama dokazuje, kako se lahko človek “vsega hudega hitro navadi”.

IMG_20190511_204247
Na kraju zločina

Vseeno pa takšni vsiljivci pač niso nikoli dobrodošli. Nama pa vseeno izkušnje ljudi pravijo, da se ni treba pretirano bati. Ugrizne le, če stopiš nanjo, sicer ti nič noče in običajno zbeži stran. Poleg tega nisva še videla tiste prave kače, velike in dolge – razen enkrat iz varnega zavetja avtomobila, ko se je na cesti “borila” z kameleonom. P. Stanko je pospešil in tik pred njo zabremzal. Ene parkrat, saj je ne ubije, če jo samo povoziš. Potem smo si jo iz varne razdalje ogledali, naj bi bila črna mamba.

No, “v živo” so bile le tiste mlade, ki ti ne morejo škoditi tudi, ko stopiš nanje. Sva pa seveda vedno previdna, da vidiva, kam stopiva, ter da ponoči vedno uporabljava lučko. Poleg tega domačini lepo skrbijo za naju, da se nama le ne bi kaj slabega zgodilo v njihovi Zambiji (;

 

 

Prvi topel tuš

V maju se je začelo hladiti. Čez dan se še vedno zelo segreje zaradi močnega sonca, noči in posledično tudi večeri ter jutra so pa hladni (tudi manj kot 10 stopinj). Nase je potrebno nadeti kakšen debelejši pulover. Sploh ne paše mraz v naše predstave o Afriki!

Priznava, da naju je včasih kar malo sram! Kot predstavnika “hladnejšega podnebja” v Mumbwi naj naju ne bi takoj zeblo, ko se temperature malo spustijo. A ne moreva si pomagati: Običajno sva oblečena več kot drugi… zjutraj vedno vidiš veliko ta’ pogumnih, ki nosijo še kratke rokave. Ob stisku roke začutiš, da je mrzel, a ga ne zebe. Raznih jaken, plašov, tega je zelo malo. Še čevlje ne nosijo ljudje, ampak japanke ter spodaj debele štumfe. Nekako na drugačen način doživljajo mraz. Najbrž zato, ker ni cel dan tako mrzlo (kot smo mi navajeni) in jih itak čez dan sonce dovolj ogreje. Mogoče pa sva se tudi midva v teh pol leta vseeno kar malo razvadila in navadila na vročino!

Ne glede na to, ali je vroče ali mrzlo, voda je vedno mrzla! Vsaj v najini hišici. Dokler so bili dnevi vroči se je pred spanjem prilegel mrzel tuš za osvežitev. Te dni, ko pa je nekoliko hladneje, je pa to malo večji izziv. Tuširanju bi se najraje izognila! Sprva sva se začela tuširati čez dan, ko je kar toplo. A kmalu je bila voda tudi za to premrzla. Največjo stisko sem imela, kadar je bilo potrebno umiti lase. Bleh!

In sva začela pogrešati tiste vroče tuše v Sloveniji… Joj, kaj bi dala, da bi se lahko stuširala s toplo vodo, kaj šele z vročo!

No, delno se je najina želja izpolnila. No, sva si jo kar sama izpolnila. V posodi sva zavrela vodo, jo zmešala z mrzlo in tako pripravila dovolj veder za topel tuš. Sicer je baziran na polivanju z manjšo posodo, a vseeno. Kakšen užitek je po pol leta izkusiti vroč tuš! Neprecenljivo. Poskusite doma ob kakih hladnejših deževnih dneh tuš s mrzlo vodo. Verjamite, da boste bolj cenili vroč luksus 😀

IMG_20190515_183948
“Ostanki” prvega toplega tuša

Tako majhna, običajna, vsakodneva in samoumevna stvar… Ja, Afrika naju bo zagotovo naučila biti hvaležna že za takšne preproste stvari.